Empatija

 Empatija je sposobnost, da se postavimo v vlogo drugega. S tem prepoznamo njegova čustva, potrebe in želje. Razumemo, da ima lahko drugačne predstave o svetu. Otrok, ki je empatičen zna prepoznati svoja čustva in čustva drugih.

Ker je empatija sposobnost, nam ni prirojena. Vsak se jo mora naučiti. To se zgodi skozi izkušnje. Razvoj empatije se začne že pri dojenčku z odnosom mame in otroka. Za uspešen razvoj empatije mora biti odnos mame do otroka ljubeč. Pri enem letu je otrok že sposoben kazanja sočutja. Splošno znano je, da otroci zelo dobro opazujejo in tudi posnemajo. Empatije se učijo tudi s posnemanjem. Pri tem smo jim lahko dober zgled. Okoli petega leta se otrok empatije lahko uči tudi preko pogovora. Ob nepravilnem ravnanju mu pojasnimo, zakaj je bilo to dejanje nepravilno in kako je vplivalo na druge ljudi. K razumevanju empatije pripomorejo tudi vprašanja, kot so »Kako bi se ti počutil, če…?«. Vsekakor pa je normalno, da otrok v predšolskem obdobju empatije še ne razume popolnoma. K temu pripomore egocentričnost otroka. To pomeni, da otrok najprej postavlja sebe, razmišlja le s svojega zornega kota in se še ni zmožen vživeti v pogled drugega.

Pri igri z otrokom lahko uporabimo dejavnosti, ki empatijo spodbujajo.

1.Bibarije

2.Zgodbe spodbujajo k razumevanju različnih vrednot in načel. Otrok se lahko vživi v vlogo junaka v zgodbi.

3.Poslušanje in pogovor otroku omogočata, da sliši tudi drugačno razmišljanje in ga spodbudi k razmišljanju ob neustreznem vedenju.

4.Domišljijska igra omogoča zaigrane situacije, kjer otrok razvija občutljivost do drugega, skrb in razumevanje.

5.Likovne dejavnosti dajejo otroku možnost, da se izraža, spoznava in si razlaga svet okoli sebe. Otrok z likovnim izražanjem sporoča svoj čustveni, doživljajski in spoznavni svet. Z opazovanjem izdelkov drugih otrok spoznava tudi njihov svet.